Več o žitu

Žito je skupno ime za kulturne rastline s klasi ali lati. Večina teh rastlin spada v družino trav, le ajda je botanično bližje rabarbari kot ostalim žitom.

Največkrat uporabljamo naslednja žita:

Nekatera žita meljemo v moko, nekatera pa le luščimo v kašo.

Po dogovoru lahko v mlinu na kamne meljemo tudi vaša žita!

Pšenica

Pšenica je ena najstarejših rastin na svetu, pridelovali so jo že Egipčani, najstarejša najdbišča izvirajo iz časa med 7800-5200 leti pr.n.š.

100g pšenice ima 339 kalorij, vsebuje pa 2,5g maščobe, 71g ogljikovih hidratov ter 14g beljakovin.

V Sloveniji je bilo v letu 2012 pridelanih 187.382 ton pšenice.

bio trgovina

Pira

Pira je v bistvu prastara vrsta pšenice, s tem pa sega njena uporaba res daleč v preteklost. Na slovenskem smo jo dolgo sejali, a jo začeli opuščati po letu 1900, dokler je po koncu druge svetovne vojne skorajda niso nikjer več pridelovali.

Koncept zdrave prehrane pa piro ponovno odkriva, posebno je prisotna pri ekoloških pridelovalcih. Dobro uspeva predvsem v višje ležečih krajih.

Pira v nasprotju s pšenico ni hibrid, zato je z njo malce več dela, saj je zrno težje odstraniti od pleve. To zrno tudi obvaruje pred onesnaženjem, pesticidi in podobnim.

Pleve oz. luščine uporabljamo za nadaljno predelavo, polnila za vzglavnike in podobno.

Če zrna pire spražimo, jo lahko uporabljamo kot kavin nadomestek. Seveda pa lahko zrna stiskamo v kosmiče, obrusimo v kašo ali zmeljemo v moko.

100g pire vsebuje 127 kalorij, 0,8g maščobe, 26g ogljikovih hidratov, 6g beljakovin.

bio trgovina

je krušno žito in v naših krajih ni nabolj prisoten. Je podoben pšenici, a je siromašnejši z glutenom. Kruh iz ržene moke je bolj obstojen kot iz pšenične moke.

Rž več sejejo v deželah s hladnim podnebjem. V Sloveniji je bila najbolj razširjena od sredine 19. do začetka 20. stoletja. V letu 2009 je bilo z ržjo zasejanih le 820 hektarjev.

Rženo zrnje vsebuje okoli 11 do 12% beljakovin, samo ruske sorte imajo 14%. Beljakovine so deloma abumini, ki se v vodi tope, in deloma globulini, ki se tope v slani raztopili. Glubulinov je več. Nekaj malega je tudi figrinov, ki se tope v alkoholu. Važni so enzini in fermenti, ki igrajo vlogo pri kaljenju. Beljakovine rži so težje prebavljive kakor prešnične. Še tako črna prenicčna moka je lažje prebavljiva kakor najboljša ržena. Pri prebavi pšeničnega kruha gre v izgubo 17 do 30% dušika, pri prebavi ržnjaka pa 33 do 34%, čim bolj na črno je mleta moka, tem več.

bio trgovina

Ječmen

Ječmen je ena glavnih žitaric. Najpogosteje je uporabljan kot krma za živali, kot izvor fermentiranja v pivovarski in drugi alkoholni industriji (viski) ter kot del zdrave prehrane.

100g ječmena vsebuje 354 kalorij, 2,3g maščob, 73g ogljikovih hidratov ter 12g beljakovin.

Ječmen namenjen človeški prehrani se uporablja predvsem kot ječmenova kaša - ješprenj.

Leta 2012 v Sloveniji pridelamo 84.727 ton ječmena.

Ječmen je potrebno oluščiti, ker so pleve in luska preostra za prebavila, vendar s tem zrnu odvzamemo biološko vrednost. 

bio trgovina

Proso

Proso botaniki uvrščajo med pražita. Tudi v malhi Otzija, mumije človeka iz 3. tisočletja pr.n.š so našli sledove prosenega zrnja.

Marco Polo ga je opisal kot "kitajsko žito", v Evropi pa je dolgo veljal za prispodobo vztrajnosti in plodnosti.

Proso ne vsebuje glutena in ga lahko vključimo v brezglutensko dieto obolelih za celijakijo. V želodcu pa kot edino žito povzroči alkalno rekacijo. Vsebuje osem esencialnih aminokislin, kar je še posebej zanimivo za vse, ki ne uživajo mesa.

Proso se v zadnjem času vse bolj uvaja v prehrano zaradi bogate biološke hranilne vrednosti ter ugodnega vpliva na kožo, lase in nohte. Povečuje odpornost zob in vidno zmogljivost. Vsebuje veliko ogljikovih hidratov (73%), balastnih snovi (10%), beljakovin (3%), visoko vrednih nenasičenih maščobnih kislin, železo, kalcij, fosfor in vitamine iz skupine B.

Večinoma pa se proso uporablja kot krma za živali, šele v zadnjem času se spet uvaja kot zdrava prehrana.

bio trgovina

Ajda

Divjo ajdo so našli na zahodni Himalaji 3666m visoko. Od tod je prišla v Mongolijo, Vzhodno Sibirijo in na Japonsko. Zato velja za domovino ajde Poamurje in okolica Bajkalskega jezera. Tatarska ajda je pa doma v Sibiriji. Preko Leningrada je prišla v Evropo. K nam je prišla Ajda za časa križarskih vojn iz jutrovih dežel.
 
Ajdova moka je bela, sama zase pa ni za peko. Ajdovnik (ajdovščak, ajdnik ali ajdovnjak) iz same ajdove moke ne drži skupaj. Zaradi tega mešajo ajdovo moko z drugo. Daje črn kruh. Znana je ajdova kaša ali prekmurski riž, ki jo tako gosto skuhamo, da stoji žlica pokonci, in ki postane še okusnejša, ako stoji nekaj dni na toplem. Ajdova kaša je ruska narodna jed in je zelo ukusna. Na Tirolskem delajo ajdove cmoke, mi pa najbolj cenimo ajdove žgance. Priporoča se za dietno kuhinjo. Ajda vsebuje veliko fosforja in kalija, zato ugodno vpliva na razvoj organizma. Vsebuje razne organske kisline, limonsko, jabolčno in oksalno. Sto kilogramov ajde da 66k moke, 14 kg otrobov in 10kg luščin, ki pa niso za krmo. En kilogram ajde se razmelje.
 
Ajda sodi v družino dresnovk, vendar jo s trgovskega stališča uvrščamo med žita. Izhaja iz Azije. Ima ugodno razmerje beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob ter balastnih snovi. Vsebuje tudi železo, magnezij, fosfor, kalij in kalcij, silicijevo kislino, vitamine iz skupine B, fluor, lizin (esencialna aminokislina) in lecitin (vzdržuje raven holesterola).
 
V zadnjih letih je za ajdo spet čedalje večje zanimanje, saj se ljudje, naveličani enolične in industrijsko pripravljene hrane, želijo spet vračati h koreninam; za marsikoga je spomin na ajdo spomin na dobre stare čase. 
 
bio trgovina
 
Oves
 
 
Oves ni bil znan starim Egipčanom in Semitom. Grki so ga poznali šele 400 let pred našim štetjem kot plevel. Prav tako Rimljani. Niso ga uporabljali za hrano temveč zelenega za klajo. Konje so tedaj krmili z ječmenom.
 
Navadni oves (avena sativa) se je razvil iz divjega ovsa (avena fatua) in je prišel iz Vzhodne Evrope in iz Srednje Azije. V svoji domovini je bil divji plevel med piro. Ko se je pira razširila proti severu, je v njej prevladal oves. Divji oves se lahko opraši z navadnim in križanci so plodni. Iz divjega ovsa je človek z obiro ustvaril navadni oves. Divji oves je še danes plevel med navadnim ovsem, ki ga morajo zatirati. Z boljšim čiščenjem ovsa je plevelni divji oves pri nas izginil, na zahodu Evrope ga pa še poznajo.
 
Oves je skromen, zahteva rahlo zemljo z zimsko vlago. Zemlja ne sme imeti skorje. Oves pridelujejo v vlažnem in zmernem podnebju. Kraji, kjer oves v Evropi uspeva, leže znotraj trikotnika, ki ima vrh v Bajkalu, južni vogal v Biskajskem zalivu, severni pa v norveških fjordih pri 65° sev. širine. Oves raste mesec dni dlje kakor ječmen, zaradi tega ne sega proti sveru tako daleč, ker ga zgodnje jesenske slane tamkaj pogosto zamorijo.
 
Danes se oves uporablja za živež le v podobi ovsenih kosmičev, ki so lahko prebavljivi. So za bolnike in otroke.
 
Značilne sestavine ovsa so visoko molekularni ogljikovi hidrati, ki ugodno učinkujejo na sluznico prebavil. Pomembne so tudi beljakovine, ki vsebujejo kar šest od osmih esencialnih aminokislin, ki jih človeški organizem potrebuje, in maščobno oz. linolno kislino, ki jo človeški organizem tudi nujno potrebuje. V zrnu je tudi kalcij, fosfor in železo (pomembno za razvoj kosti, nastajanje krvi in pospeševanje rasti) ter cink in mangan (za nastajanje hormonov). Nezanemarljiv je tudi vitamin B1. 
 
© Bio mlin Stražar d.o.o. 2017
OpenCart OC Europa by CsillámVilág naredil Simbiont